Zbudili smo se v pisani četrtek. Sonca ni videti. Danes ima glavno besedo siva barva, ki se bohoti pred okni. Odprem vrata in vidim: »Zopet sivina.«

Maša nas obvesti, da bomo dobili obisk. Drobižki, ki že sami hodijo, znajo govoriti, peti, se smejati in jokati, pridejo na obisk.

Čudovite vzgojiteljice in vzgojitelj so vodili človeški drobižek, ki so še takrat, ko so jokali, za nas predstavljali sonce. Popolnoma so me prevzeli.

Za eno uro sem postala kot otrok, ali pa včasih kot režiser, iz časov, ko sem se s tem ukvarjala.

Lepo je sodelovati z ljudmi, ki tudi nas znajo spremeniti v sonce.

Ni dovolj, da smo tu in tam sončni. Potrudimo se biti sonce in gradili bomo mavrice.

Prvo lekcijo so nas že naučili otroci iz vrtca.

Stanovalka doma Marija Bezjak